Alojz Ihan je bil redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo. Deloval je tudi kot vodja oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ter vodja obrata za proizvodnjo celic CAR-T. Njegovo strokovno delo je zajemalo diagnostiko prirojenih okvar imunskega sistema in razvoj naprednih celičnih terapij za zdravljenje raka.
Širša javnost ga je dobro spoznala v času epidemije covida-19, ko je pogosto nastopal v medijih ter na razumljiv način pojasnjeval delovanje virusov, potek epidemije in vlogo cepljenja. Po navedbah zdravniške skupnosti je v tem času postal eden vidnejših glasov znanstvene razlage dogajanja.
Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1987 in svojo poklicno pot začel na Inštitutu za mikrobiologijo. Raziskovalno se je izpopolnjeval tudi v tujini, med drugim v Genovi in v Bethesdi v Združenih državah Amerike. Doktorat medicinskih znanosti je pridobil leta 1993, leta 1997 pa postal specialist klinične mikrobiologije. Naziv rednega profesorja je dosegel leta 2006.
Kot pedagog je poučeval študente medicine, farmacije, biotehnologije in kemije ter jim približeval delovanje imunskega sistema. Njegova bibliografija obsega več kot 1500 enot, med njimi več kot 120 člankov v mednarodnih znanstvenih revijah in 18 univerzitetnih učbenikov. Skoraj petnajst let je bil tudi glavni in odgovorni urednik strokovne revije Isis.
Ob znanstvenem delu je ustvarjal tudi na literarnem področju. Pisal je poezijo, romane in eseje ter prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada.
Na Zdravniški zbornici Slovenije so ob njegovi smrti zapisali, da je slovenska medicina izgubila izjemnega strokovnjaka, javnost pa misleca in razlagalca znanosti, ki je znal zapletena vprašanja približati širšemu krogu ljudi.
